stati – Slovene verb conjugation

L-Participle

• [...] minile te ure kakor da bi trenil; zbudila se bo in sonce bo sijalo in sedla bo gosposko na voz in — hí-i ! — po široki beli cesti, mimo hiš, mimo travnikov... hí-i !... in hiše lete mimo, ljudje stoje na pragu... že zvone tam od daleč zvonovi... že se dobro sliši tisti veliki zvon, ki buči, kakor da bi grmelo za gorami... hí-i !... po klancu navzgor, na romarsko Goro... mimo romaric in romarjev, [...] (Na klancu)
• Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh hriba, nebo je bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu so se svetile v nedeljski beloti. V dolini spodaj pa so še ležale sence in vrbe, ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale v rosi. Voz je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino in tudi Francka je hitela. Tam daleč na desni, v kotu doline, je stal ob vodi malin, skrit za [...] (Na klancu)
• [...] sence in vrbe, ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale v rosi. Voz je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino in tudi Francka je hitela. Tam daleč na desni, v kotu doline, je stal ob vodi malin, skrit za visokim drevjem. Lepa bela cesta je držala do njega v ravni črti; voz je že zavil nanjo; ker je bila pot gladka in trda, se je pomikal še hitreje in Francka se je spustila v [...] (Na klancu)
• Voz je dospel na ravnino, na široko, gladko veliko cesto. Ob cesti je stala tupatam hiša — vrata zaklenjena, okna zabita: vse je bilo na Gori. Dohajali so romarji in romarice, prehiteli so bili velik voz, ki je bil ves natlačen, da sta ga komaj vlekla kljusasta konja. [...] (Na klancu)
• Pred veliko hišo, gostilnico, se je voz ustavil, ženske so stopale počasi dol, ker so jim bile noge odrevenele in hlapec je zavlekel prazen voz na dvorišče. Francka je stala in ni vedela, kam bi se obrnila; od velikega šuma — kakor ob nedeljah pred cerkvijo — in od kričanja ljudi, ki so prihajali v gručah mimo, se ji je vrtilo v glavi; šla je za vozom. Hlapec se je ozrl [...] (Na klancu)
• Zacingljali so zvončki, orgle so se oglasile na koru, oblak dišečega dima se je vzdignil izpred oltarja. Francka je stala sredi cerkve, ob klopeh. Polagoma se je spustila na kolena, sklonila je glavo in je odprla molitvenik. Obšlo jo je nekaj neizmerno lepega in sladkega in zajokala bi od sreče. Brala je počasi, od [...] (Na klancu)
• [...] pred oltarjem, mogočno petje orgel in duh kadila, ki je plaval nad glavami in je legal na vse pobožno ljudstvo, kakor blagoslovljen pajčolan. Francka si je komaj še upala izgovarjati besede, ki so stale tam napisane z velikimi črnimi črkami in so ji gledale v obraz, mirno in skrivnostno, kakor Mati božja z oltarja; drobno telesce se je nagibalo zmerom niže, glava se je sklonila in solze so ji [...] (Na klancu)
• [...] oblaku; oči so komaj videle od svetlih solza in nog ni čutila. Zazdelo se ji je celo časih, da se premika, da se vzdiga in da plava kleče — kakor v sanjah, kadar je mislila, da širi roke in da leti stoje preko rumenega pšeničnega polja, tako da se noge niti ne dotikajo klasja — in vse, cerkev, oltar, Mati božja na oltarju, vse je plavalo mirno in počasi navzgor, v megli dišečega kadila, izza katere [...] (Na klancu)
• [...] od sladkega nemira. Ljubljana čudovito lepa in čudovito daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama. In ko je gledala natanko, je razločila polagoma bleščeče stolpe, bela poslopja, ki so pač velika in stoje tam, kakor cerkev poleg cerkve. Daljna je Ljubljana, nogam nedosežna; Francka si je želela tja, ali želela je tako mirno in veselo, kakor si je želela časih v deveto deželo, kjer je vse iz cukra in [...] (Na klancu)
• [...] Francka je pogledala nazaj — tam se je dvigala romarska Gora, že do polovice v senci, in po vseh potih in cestah so se vračali romarji, križem so drdrali vozovi in od daleč se je videlo, kakor da bi stali zmerom na istem mestu in bi se nič ne premikali. (Na klancu)
• Na drugi strani Franc je stal s krvavo žico v roki." (Praslovan)
• Dobro, začnimo. Plesalci, stojte. Stojte ! (Elvis)