[...] in nedeljska. Francka in Nežka sta gledali, Francki je utripalo srce; šla je v kuhinjo, da bi prinesla večerjo in rene so ji padale iz rok, ko je napravljala. Mati je bila odvezala culo — na mizi je ležala svetla rdeča židana ruta in Francki so se vsesale vanjo nemirne in poželjive oči. „ Na, Nežka ! “ in mati je dala Nežki židano ruto, svetlo rdečo židano ruto, ki je šumela, če jo je človek vzel v [...]
(Na klancu)
[...] okno in v izbo je sijala medla svetloba. Na vzhodu se je belilo; sonce še ni izšlo, ali mlečna belina je žoltela in robovi dolgih ozkih oblakov so se zlatili. Vas pa je bila še vsa v senci, dasi je ležala precej visoko na obronku nizkega holma, ki se je dvigal iz doline; hribovje na vzhodni strani doline je bilo višje in tako se je svetilo komaj jabolko na zvoniku podružnice.
(Na klancu)
Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh hriba, nebo je bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu so se svetile v nedeljski beloti. V dolini spodaj pa so še ležale sence in vrbe, ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale v rosi. Voz je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino in tudi Francka je hitela. Tam daleč na desni, v kotu doline, je stal ob [...]
(Na klancu)
[...] ne došla nikoli, če bi tekla za njimi do konca sveta in do konca življenja. Ta misel je bila žalostna, ali tako mirna, da se je spominjala na vse druge reči, kakor da bi sedela v kuhinji ali da bi ležala na postelji, ne pa da bi tekla z okrvavelimi nogami za vozom, ki je daleč kakor sonce na nebu. Tako se je spomnila na tisti večer in na svetlo židano ruto, ki je bila razgrnjena po mizi in ki je [...]
(Na klancu)
Ležala je na kolenih in na obrazu kakor da bi molila; kruh je ležal na pesku, molitvenik je držala v iztegnjeni roki.
(Na klancu)
[...] je časih in zaihtela, kakor po dolgem jokanju. Nad čelom, kjer se je bila udarila ob voz, se je prikazala siva buška. Gole noge so bile vse oprašene, na prstih se je mešal prah s krvjo. Ruta je ležala okoli vrata in lasje so bili razmršeni. Ali kakor je gledala Francka dol v dolino, se ji je obraz čisto izpremenil, gorel je v zdravi, krepki rdečici, ustnice so bile napete, temno rdeče, kakor [...]
(Na klancu)
Kakor da bi bila umrla, ko je ležala na kolenih in na obrazu in ni več slišala in ne videla ničesar in kakor da bi se vozila zdaj proti svetim nebesom nebeškemu veselju nasproti...
(Na klancu)
Na vozu si je bila Francka spet obula čižme. Ob žakljevini, ki je ležala na dnu voza, si je obrisala prah. Popravila si je tudi lase in si je prevezala ruto. Časih je posegla v žep, da bi videla, če ni izgubila desetice. Vsa žalost je bila že daleč zadaj, izginila je [...]
(Na klancu)
[...] lase in si je prevezala ruto. Časih je posegla v žep, da bi videla, če ni izgubila desetice. Vsa žalost je bila že daleč zadaj, izginila je tako čisto in brez sledu, kakor so izginile sence, ki so ležale še malo prej po vsej dolini in jih zdaj nikjer več ni bilo. Samo telo se je še stresalo — kakor se stresa listje v rosi, kadar zasveti zora.
(Na klancu)
[...] je nenadoma, da je človeku zastala kri, ko jo je ugledal. Tudi govorila ni naglas, ali njeno šepetanje se je glasilo daleč, bilo je podobno sikanju. Hrup ji je bil tako zoprn, da je zbolela in da je ležala časih ves dan z obvezano glavo, če je nenadoma zabučalo ali zašumelo v bližini. Kadar je grmelo, je ležala v postelji, odeta čez glavo in je stokala, kakor da bi jo tolkli s pestjo po obrazu. [...]
(Na klancu)
Pred vzletom se pripnite. Potem počnite, kar hočete. Lahko ležite in spite.
(Northern Comfort)