bežati – Slovene verb conjugation

L-Participle

• [...] k dami in, ko je potem vstal, stopil na sredo sobe ter vzdignil roko k svetilki, ki je visela od stropa... Francka je vzkriknila — naravnost k njej se je bil ozrl skozi okno — omahnila je ter hotela bežati. Ali pred njo so se zasvetile iz teme zelene oči, koščena roka se je iztegnila proti njej in jo je udarila po obrazu. (Na klancu)
• [...] ruto, v culo je spravila obleko. Roke so se ji tresle, da so ji padale stvari na tla, v njenih licih ni bilo niti kapljice krvi in ječala je poluglasno. Prekrižala se je pred vrati in potem je bežala po klancu. Noč je bila hladna, oblaki so se podili po nebu in samo za hip je zasijala časih mesečina, kakor da bi se bilo zablisnilo. (Na klancu)
• [...] v tej bolečini — neizmeren strah je bil, strah pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni mogla ne kričati ne prositi — pokleknila bi, iztegnila roke in pričakovala... Čutila je, da ostane samo eno — bežati, domov, v varno izbo, kjer sedi mati v izbi in se kadi na mizi vroča kava in je vse tako mirno in toplo... (Na klancu)
• Zasadilo se ji je bilo v srce in se zasajalo zmerom bolj globoko, rilo je z nohtovi po gorkem mesu, po gorki krvi in Francka se je tresla od groze in od bolečine, bežala je in je komaj čutila utrujenost. Pot je bila dolga, zmerom navzdol in navkreber, brez konca. Iz teme je stopalo samo črno drevje, ki je šumelo in vztrepe tavalo v dežju. Časih samotna koča — [...] (Na klancu)
• [...] omahnil in je stal tik pred njo, tako da je čutila vročo, smrdečo sapo iz njegovih ust. Iztegnil je roko, zasmejal se je naglas; ko se je sklonil, da bi jo objel, je padel na kolena. Francka je bežala v silni grozi, hotela je vpiti, ali glas ni mogel iz grla. Težki koraki so omahovali za njo po kamenju, gnusen glas jo je klical jecljaje in preklinjaje, in hipoma se ji je zazdelo, da kolne tik [...] (Na klancu)
• [...] objel jo je in je iskal njenih ustnic. Francko je pretreslo, hipoma jo je spet obšla bojazen in ubežala bi. V tistem trenotku je šinilo mimo njenega spomina nekaj že pozabljenega, strašnega: bežala je po blatnem klancu, skozi gozd, debele kaplje so padale z drevja in tam, glej, iz teme, je skočilo proti njej, smrdeča sapa ji je puhnila v obraz, težka roka jo je zgrabila za ramo... Zakričala bi [...] (Na klancu)
• [...] in so mu roke omahnile in je hodil sključen, z omahujočimi, lenimi koraki, kakor jetičen bolnik. Nič več ni razumel, kaj se je godilo okoli njega; kadar so se mu polagoma oči odpirale in so sanje bežale, se je prestrašil in je bežal za njimi. Ni maral več gledati, ker je vedel, kaj bi ugledal, če bi si pomel oči in bi pogledal trezno. Ali ne uboštva, ne skrbi se ni bal bežal je pred [...] (Na klancu)
• [...] sključen, z omahujočimi, lenimi koraki, kakor jetičen bolnik. Nič več ni razumel, kaj se je godilo okoli njega; kadar so se mu polagoma oči odpirale in so sanje bežale, se je prestrašil in je bežal za njimi. Ni maral več gledati, ker je vedel, kaj bi ugledal, če bi si pomel oči in bi pogledal trezno. Ali ne uboštva, ne skrbi se ni bal bežal je pred sramom, silnim, grdim, tako da bi se [...] (Na klancu)
• [...] so sanje bežale, se je prestrašil in je bežal za njimi. Ni maral več gledati, ker je vedel, kaj bi ugledal, če bi si pomel oči in bi pogledal trezno. Ali ne uboštva, ne skrbi se ni bal bežal je pred sramom, silnim, grdim, tako da bi se zgrudil pod njim, če bi se mu vdal. Zavedal se ga je, toda branil se je, opijal se je s špiritom in s sanjami, da bi ne mislil nanj. Kljub temu je vedel, [...] (Na klancu)
• [...] radovednimi in plašnimi očmi; odkar je vedel, da nima več doma, se je zbudila v njem misel, pol resna, pol sanjarska, ki ga ni ostavila več, tako da se je zaljubil vanjo in je ni razodel nikomur. Bežal bi, ostavil ženo in otroke ter bežal; odkar ni imel doma, se je zbudil popotnik v njem, tisti popotnik, ki živi v vseh slabičih, v vseh sanjarskih in v vseh nesrečnih ljudeh. Sam — o, čisto [...] (Na klancu)
• Vsi smo ušli sem. Zdaj ne bomo več bežali. (Emancipation)